Deset skrivnosti, ki ti jih tvoj profesor nikoli ne bo povedal

Prva skrivnost: Tudi tvoj profesor/ica je kdaj slabe volje, bolan/a, žalosten/na ali utrujen/a (in še marsikaj drugega). Lahko se sliši banalno ampak tudi profesorji in učitelji smo ljudje, čeprav je naša naloga ta, da v razredu ustvarimo mirno in prijetno vzdušje in ne damo vedeti, da je kaj narobe. Na jezikovnih tečajih se tečajniki pogosto sprostijo in za nekaj časa odmislijo svoje vsakdanje dolžnosti in odgovornosti, prav obratno smo pa mi odgovorni, da ohranjamo to vzdušje. Vendar je včasih težje, predvsem z glavobolom, menstrualnimi krči, zobobolom, mokrimi čevlji, skrbmi ali čustvenimi težavami, ki jih imamo prav vsi. Zato smo zelo hvaležni, da tečajniki razumejo takrat, ko nimamo na razpolago sto procentov svoje energije in nam pridejo naproti.
Druga skrivnost: tudi profesorji včasih kaj zgrešimo ali pozabimo. Gotovo si že zalotil/a profesorja/ico, ki se je uštel/a in prav je tako, saj smo, kot že napisano, tudi učitelji/ce in profesorji/ice samo ljudje. Pravzaprav sem sama zelo ponosna na svoje tečajnike, ko me opozorijo, da sem kaj zgrešila, prav tako pa sem vesela, da me spomnijo, da smo pozabili popraviti nalogo ali pregledati vajo.
Tretja skrivnost: profesorje večinoma ne zanima ali si naredil/a domačo nalogo. Ja, prav si prebral/a. Ko se vpišeš na jezikovni tečaj kot odrasla ali mlada odrasla oseba to narediš zaradi sebe in samo od tebe je odvisno koliko boš od tečaja odnesel/la. Profesorji ti bodo seveda dajali domače naloge, ti svetovali kaj se učiti in kaj izboljšati, vendar te ne bodo prisilili, da to delaš, ker nisi v osnovni šoli. Vsi razumemo, da ima vsak od naših tečajnikov še veliko drugih obveznosti, službo, družino, fakulteto in nam je jasno, da je tu pa tam naloga iz italijanščine zadnja skrb. Zato seveda ne preverjamo, ali si res napisal/a nalogo za tisti teden ali si jo pozabil/a. V večini primerov tudi ni zelo hudo, če naloge enkrat ne narediš in snov ponoviš kasneje, problem nastane, ko naloge redno ne delaš, saj je ponavljanje snovi iz tečaja ključnega pomena pri učenju jezika. Vsak profesor je že imel kakega tečajnika, ki naloge redno ni delal, knjige ni odprl niti enkrat med enim tečajem in drugim, mogoče je celo prihajal z zamudo na tečaj in se na koncu leta pritožil, da se ni ničesar naučil. Žal v takem primeru niti najboljši profesor na svetu ne more pomagati.
Četrta skrivnost: ko te na začetku ure profesor/ica vpraša, kaj si delal/a pretekli teden ga/je verjetno ne zanima zares kaj si delal/a, temveč kako boš to povedal/a. Lahko se sliši malce kruto, vendar je komunikacija pomeben del učenja jezika, pripovedovanje o sebi pa je pogosto najbolj enostavno. Zato nikar ne kompliciraj s pripovedjo o sto različnih aktivnostih ampak se raje koncentriraj na par in o njih pripoveduj čimbolj pazljivo. Absolutno pa ne dovoli, da te prevzame navdušenje in da namesto v italijanščini pripoved nadaljuješ kar v slovenščini. Vse to pa še ne pomeni, da profesorja/profesorice tvoje življenje ne zanima. Pogosto se zgodi, da s svojimi tečajniki spletemo prijateljske vezi, saj se videvamo zelo pogosto in se veliko pogovarjamo, zato jih radi spoznavamo in ob koncu tečaja ali z njimi gremo na pijačo, kosilo ali v celo kino.
Peta skrivnost: ko so tečajniki odrasli ljudje jih je včasih težko okregati, pa čeprav bi moral/a. V človeški naravi je, da se odrasla oseba, ko se usede v razred, spremeni v “odraslega otroka” in v sebi najde nekaj razigranosti. Profesorji/ice imamo to radi/e, saj pomeni, da so tečajniki bolj sproščeni, med sabo vzpostavijo boljše odnose in so ure prijetnejše. Včasih pa gre “otrok” v njih predaleč in v teh primerih je profesorjem/icam zelo nerodno ukrepati, predvsem, če so sami/e celo mlajši/e od svojih tečajnikov. Zato bodi vedno pozoren/na, saj ti bo profesor/ica gotovo prijazno namignil, da si prestopil mejo in mu boš s tem zelo olajšal delo.
Šesta skrivnost: včasih ti profesor da kakšno nalogo, ki se ti ne ne zdi pomembna ali smiselna in jo zato narediš zelo površno ali celo naglas poveš, da je ne boš opravil. Dejstvo je, da je tvoj profesor/ica strokovnjak na področju, o katerem ti ne veš veliko in je zelo verjetno, da ima vsaka vaja, vsako vprašanje in vsaka druga aktivnost smisel, ki ga ti ne razumeš. Zato zaupaj svojemo profesorju in se poskušaj čimbolj potruditi: ne le zanj/zanjo, temveč predvsem zase.
Sedma skrivnost: velika večina profesorjev je zelo vesela vseh predlogov, prošenj, pripomb in (prijaznih ter konstruktivnih) kritik, saj bo na ta način njemu/njej lažje pripraviti pravi tečaj zate. Profesor/ica, ki vodi tvoj tečaj ima nedvomno dovolj znanja in izkušenj, da te bo dobro naučil/a, vendar je vsak tečajnik različen in vsak potrebuje malenkost drugačen način učenja. Namesto, da bralno razumevanje vadiš na zastarelih in dolgočasnih tekstih, ki jih včasih ponujajo učbeniki, lahko skupaj s profesorjem/ico poiščeta primerne članke na temo, ki te zanima in na ta način izboljšaš tudi svoje besedišče ter se pri tem še zabavaš. Veliko raje imamo, da nam tečajniki povedo svoje mnenje med tečajem in skupaj poiščemo rešitev kot, da se pritožujejo po tečaju, ko je že prepozno.
Osma skrivnost: velika večina jezikovnih profesorjev/učiteljev je veliko manj plačana, kot si predstavljaš in zelo verjetno ima precej slabe pogoje za delo. Seveda to nikakor ni zadeva, s katero naj bi se ukvarjali tečajniki. Profesorji in profesorice, ki smo se odločili za svoje delo, ga zelo radi opravljamo, ne glede na plačo, nemogoče urnike in težke situacije. Vendar je včasih težko slišati komentarje o tem kako smo srečni, saj imamo le uro in pol tečaja in nato cel dan počivamo, kako dobro zaslužimo, kako nam zavidajo, da lahko sedimo ob desetih zjutraj na kavi. Spomniti se moramo, da je večina jezikovnih profesorjev/ic samozaposlenih, da tisti, ki delajo preko jezikovnih šol in drugih zavodov dobijo le procent vsote, ki jo tečejniki plačajo, da je veliko velik delež dela vsakega profesorja priprava na tečaj, ne tista ura ali ura in pol, ko ga izvajamo in da je profesor/ica jezika, ki ob desetih sedi na kavi najverjetneje imela prvi tečaj ob sedmin zjutraj in bo ta dan delala še do osmih ali devetih zvečer. Predvsem pa, da svojega dela ne bi zamenjal/a za nič na svetu.
Deveta skrivnost: tvoj profesor/ica veliko več vidi in razume, kot da vedeti. Pogosto se v skupinah zgodi, da se nekateri tečajniki razumejo, drugi pa se ne. Nekateri hitreje napredujejo, drugi bolj počasi. Vse to lahko ustvari napetosti in nejevoljo, s katero se profesorji/ice in učitelji/ice spopadamo. V večini teh primerov ni nobene enostavne rešitve, saj se razlika v znanju ne razreši kar čez noč, osebna simpatija pa tudi ne. Profesorji/ice te situacije opazimo, razmišljamo o rešitvah in prosimo za nasvete, čeprav tega ne povemo naglas svojim tečajnikom. Žal pogosto rešitve ne obstajajo in počakati je treba, da se tečaj konča in se skupina uredi drugače. Naša naloga ta, da poskušamo, dokler tečaj traja, glede na situacijo vsakemu tečajniku čimbolj pomagati in ure prilagoditi tako, da so vsi čimbolj veseli.
Deseta skrivnost: ne glede na to, koliko tečajev ima vsako leto, se vsak profesor/ica neizogibno naveže na svoje tečajnike (seveda na nekatere bolj in na druge manj) in je izredno ponosen/na na ves napredek in znanje, ki ga pridobijo. Jezikovni tečaji so tako velik del življenja vsakega profesorja/ice, da pogosto drugim učiteljem/icam in profesorjem/icam pripovedujemo zgodbice iz svojih ur (seveda, brez imen in drugih informacij) kot, da bi jim pripovedovali o svojih prijateljih ali družini. Zato imamo radi svojo službo, jo opravljamo s srcem in skušamo svojim tečajnikom nuditi vse, kar zmoremo.